Primarni mehanizem PVC stabilizatorjev je zaviranje toplotne razgradnje PVC med predelavo. Ko so izpostavljeni visokim temperaturam, strižnim silam in dolgotrajnemu segrevanju, se nestabilni atomi klora na molekularnih verigah PVC nagibajo k ločevanju kot vodikov klorid (HCl), ki nato tvori konjugirane polienske strukture znotraj verig. Ko se te konjugirane strukture kopičijo, se material PVC razbarva-in postane rumen, rdeč ali celo črn-, medtem ko se molekularne verige še naprej razgrajujejo, kar ogroža mehanske in obdelovalne lastnosti materiala. Z zajemanjem ali nevtralizacijo HCl, ki nastane med razgradnjo, stabilizatorji zmanjšajo avtokatalitični učinek HCl na razgradnjo PVC in tako upočasnijo proces toplotne razgradnje materiala.
Če za primer vzamemo kalcijeve-cinkove stabilizatorje, kovinska mila v njih reagirajo s HCl, ki se sprosti pri segrevanju, zmanjšajo kislost sistema in upočasnijo nadaljnjo razgradnjo PVC-ja. Cinkove spojine običajno nudijo odlično stabilnost v zgodnji-fazi in pomagajo preprečiti razbarvanje v začetnih fazah predelave; če pa se uporabljajo samostojno, lahko povzročijo "cink gorenje". Posledično jih praktične formulacije običajno kombinirajo s kalcijevimi solmi in drugimi pomožnimi stabilizatorji. Organokositrni stabilizatorji medsebojno delujejo z nestabilnimi strukturami v molekuli PVC in tudi absorbirajo ali zavirajo HCl, kar ima za posledico vrhunsko toplotno stabilnost. Sinergijske kombinacije različnih stabilizatorjev lahko hkrati izboljšajo prvotno barvo in dolgoročno toplotno stabilnost PVC-ja.
Stabilizatorji PVC tudi upočasnjujejo razgradnjo z zmanjšanjem nestabilnih strukturnih elementov, zaviranjem tvorbe konjugiranih polienskih struktur in lovljenjem prostih radikalov. Nekateri stabilizatorski sistemi vključujejo pomožne komponente, kot so epoksidirane spojine in antioksidanti; te snovi reagirajo z aktivnimi snovmi, ki nastanejo med razgradnjo PVC-ja, kar dodatno poveča splošno stabilnost. Funkcija PVC stabilizatorjev torej ni samo dvig temperature toplotne odpornosti materiala; namesto tega uporabljajo več kemičnih mehanizmov za upočasnitev stopnje toplotne razgradnje, s čimer zagotovijo, da material ohrani dobro barvo in zmogljivost med postopki, kot so ekstrudiranje, brizganje in kalandriranje. V praksi je izbira stabilizatorskega sistema in doziranja odvisna od dejavnikov, kot so vrsta PVC smole, temperatura obdelave, trajanje obdelave in zahteve glede učinkovitosti končnega izdelka.

