Obstaja veliko različnih stabilizatorjev PVC, ki so običajno razvrščeni glede na njihovo kemično sestavo in osnovne sestavine; običajne vrste vključujejo stabilizatorje na osnovi svinca, kovinska mila, organokositrne stabilizatorje, kalcijeve-cinkove kompozitne stabilizatorje in stabilizatorje redkih{2}}zemelj. Stabilizatorji-na osnovi svinca-, kot sta tribazični svinčev sulfat in dvobazični svinčev fosfit-ponujajo odlično toplotno stabilnost in dolgoročne-učinke stabilizacije in so se v preteklosti pogosto uporabljali v izdelkih, kot so PVC cevi, kabli in profili. Vendar pa je zaradi okoljskih in zdravstvenih tveganj, povezanih s svincem in njegovimi spojinami, njihova uporaba vse bolj omejena, saj so se okoljski predpisi in varnostni standardi izdelkov zaostrili. Stabilizatorji kovinskega mila vključujejo predvsem kalcijev stearat, cinkov stearat in barijev stearat; ti se običajno uporabljajo v kombinaciji, saj lahko sinergistični učinki med različnimi kovinskimi mili povečajo toplotno stabilnost PVC-ja.
Organokositrni stabilizatorji so kositer-vsebujoče organske spojine, znane po svoji vrhunski toplotni stabilnosti in prosojnosti, zaradi česar so posebej primerni za prozorne izdelke iz PVC-ja. Med predelavo PVC-ja učinkovito zavirajo toplotno razgradnjo in zmanjšujejo razbarvanje, kar vodi do njihove pogoste uporabe v prozornih ploščah, filmih in drugih izdelkih iz PVC-ja visoke-prosojnosti. Kalcijev-cink kompozitni stabilizatorji danes predstavljajo enega najpogostejših-svinčevih stabilizacijskih sistemov; temeljijo predvsem na kalcijevih in cinkovih solih, glede na specifično uporabo pa so jim dodani pomožni stabilizatorji, antioksidanti in maziva. V primerjavi s tradicionalnimi stabilizatorji na osnovi svinca ponujajo kalcij-cinkovi kompoziti boljšo okoljsko učinkovitost in se vse pogosteje uporabljajo v PVC ceveh, profilih, žicah in kablih ter fleksibilnih PVC izdelkih.
Stabilizatorji redkih zemelj so v zadnjih letih pritegnili veliko pozornosti; delujejo predvsem tako, da medsebojno delujejo z aktivnimi snovmi, ki nastanejo med termično razgradnjo PVC-ja, in tako upočasnijo razgradnjo materiala. Poleg zgoraj omenjenih glavnih kategorij praktična proizvodnja uporablja tudi organske pomožne stabilizatorje, epoksidirane spojine in različne kompozitne stabilizacijske sisteme. Ker ponujajo različni stabilizatorji različne prednosti glede začetne barve, dolgoročne -termične stabilnosti, prosojnosti, odpornosti na vremenske vplive in lastnosti obdelave, se formulacije redko zanašajo na en sam stabilizator; namesto tega uporabljajo kombinacije, prilagojene specifični vrsti PVC smole, temperaturi obdelave, predvideni uporabi in okoljskim zahtevam. Z ustrezno izbiro in prilagoditvijo stabilizatorskega sistema je možno podaljšati življenjsko dobo in stabilnost končnega izdelka ob ohranjanju zmogljivosti obdelave PVC.
