Med proizvodnjo, transportom, skladiščenjem in uporabo je treba upoštevati ustrezne varnostne ukrepe v zvezi s stabilizatorji PVC, ki temeljijo na njihovi specifični kemični sestavi. Upravljavci morajo zmanjšati neposreden stik kože in oči z izdelkom-ne glede na to, ali je v prahu, tekočini ali drugih oblikah-in izbrati primerno zaščitno opremo v skladu z varnostnim listom izdelka (SDS). Pri tehtanju in mešanju stabilizatorjev v prahu je treba sprejeti ukrepe za nadzor razpršitve prahu in zagotoviti dobro prezračevanje delovnega mesta; po potrebi je treba nositi maske za prah, zaščitna očala in zaščitne rokavice. Roke in izpostavljene predele kože je treba očistiti takoj po rokovanju in se izogibati uživanju hrane ali kajenju v delovnem prostoru. V primeru nenamernega stika z očmi ali kožo je treba prizadeto mesto takoj sprati z obilo vode; če se pojavi znatno nelagodje, je treba poiskati strokovno zdravniško pomoč.
Varnostni vidiki veljajo tudi za shranjevanje PVC stabilizatorjev. Izdelke je treba shranjevati v namenskem, suhem, hladnem in dobro{1}}prezračenem prostoru-stran od visokih temperatur, virov vžiga in neposredne sončne svetlobe-, embalaža pa mora biti zaprta in nedotaknjena. Različne vrste stabilizatorjev se ne smejo shranjevati skupaj brez razlikovanja; zlasti izdelke z različnimi kemičnimi sestavami je treba upravljati po kategorijah na podlagi imena izdelka, specifikacij in nevarnih lastnosti. Za tradicionalne stabilizatorje, ki vsebujejo težke kovine, kot je svinec, je potreben strožji nadzor nad izpostavljenostjo osebja in razpršitvijo prahu, izogibati pa se je treba tudi sočasnemu shranjevanju s hrano, živalsko krmo ali gospodinjskimi pripomočki. Med prevozom je treba sprejeti previdnostne ukrepe, da preprečite poškodbe embalaže, vdor vlage in puščanje, ravnanje pa mora biti v skladu z ustreznimi varnostnimi zahtevami.
Pri uporabi stabilizatorjev pri predelavi PVC-ja je treba upoštevati združljivost z drugimi surovinami-kot so smole, mehčala in maziva-, postopki pa se morajo strogo držati predpisanih formulacij in ravni odmerjanja. Ker sami stabilizatorji ne morejo popolnoma odpraviti tveganj, povezanih z visoko{3}}temperaturno obdelavo PVC-ja, mora oprema imeti ustrezno prezračevanje in nadzor temperature; PVC ne sme biti dolgo časa izpostavljen previsokim temperaturam, s čimer se zmanjša verjetnost termičnega razkroja in nastajanja škodljivih plinov. Pri stabilizatorjih, ki vsebujejo omejene snovi, kot sta svinec ali kadmij, je treba obseg uporabe strogo nadzorovati glede na specifično uporabo, v proizvodnem okolju pa je treba strogo izvajati ravnanje s prahom in odpadki. Odpadno embalažo, ostanke stabilizatorja in odpadne materiale, ki vsebujejo stabilizator, ki nastanejo med proizvodnjo, je treba zbrati in odstraniti v skladu z lokalnimi predpisi; nediskriminatorno odlaganje ali izpust je prepovedan. Na splošno bi moralo upravljanje varnosti PVC stabilizatorjev zajemati celoten življenjski cikel-vključno z nabavo, skladiščenjem, prevozom, proizvodnjo in odstranjevanjem odpadkov-z postopki, ki jih vodijo varnostni list (SDS) za določen izdelek in veljavne regulativne zahteve.
